V ponedeljek, 15. 2. 2021, smo gostili izrednega profesorja dr. Anžeta Burgerja. Tema pogovora je bila vpliv Covid-19 na slovensko in svetovno gospodarstvo.
V prvem delu pogovora se je osredotočil na svetovno gospodarstvo. Povedal je, da je moramo biti pri primerjavi trenutne krize s tisto iz leta 2008 precej previdni, saj se razlikujeta tako po dolžini kot po globini. Če primerjamo trenutni svetovni padec gospodarstva, je bil v prvem letu krize večji, kot tisti iz leta 2008. Evropska komisija napoveduje, da je bil lani padec na evro območju 7%, kar je veliko več kot padec leta 2009, ki je znašal le 4.5%.
Poudaril je, da so v prvi vrsti fiskalni in monetarni ukrepi svetovne politike zaslužni za to, da trenutna kriza ni večja, kot bi lahko bila. V primerjavi z veliko recesijo leta 2008-2009 pa smo v tej krizi priča veliko hitrejšim in obsežnejšim ukrepom v želji, da se prejšnja kriza ne bi ponovila.
Največji ukrep je bil sprejet s strani evropskega sveta v okviru sprejemanja večletnega finančnega okvirja za naslednje sedem letno obdobje, ki je poleg ostalega vseboval še reševalni paket v vrednosti 750 milijard evrov. Veliko ukrepov je sprejela tudi evropska centralna banka, ki je uvedla tako imenovan »Pandemic emergency purchase programme« v višini 1850 milijard evrov odkupa vrednostnih papirjev s trga. Seveda pa obstaja tudi slaba stran vseh teh sprejetih ukrepov evropske komisije. To je napovedovanje novih davkov, s katerimi bomo države članice morale financirati teh dodatnih 750 milijard evrov pomoči.
Kriza je največkrat posledica strukturnih nesorazmerji in v tem času se le ta tudi popravljajo. Tako bo tudi v tej krizi prišlo do relokacije. Napovemo lahko, da se bo trg še dodatno osredotočil na storitvene dejavnosti. Največ potenciala ima zagotovo digitalizacija in avtomatizacija. Sem uvrščamo transport, logistiko, pridelovalno industrijo, trgovino, nočitve, gostinstvo ter zdravstvo in zdravstvena nega.
V drugem delu je rdeča nit pogovora tekla o slovenskem gospodarstvu. UMAR podatki, naj bi bili glede gospodarskih gibanj celo bolj pesimistični, kot pred nekaj dnevi izdane napovedi evropske komisije. Sam misli, da je 4.3% rast BDP-ja letos še možna, če opazujemo kaj se je dogajalo med dvema valoma epidemije poleti 2020. Torej je gospodarstvo v tretjem četrtletju prejšnjega leta okrevalo nad pričakovanji. Vzrok tega je bila zelo hitra rast potrošnje , investicij , pospešek v neto izvozu in gradbeništvu. Pomembno je, da se med ljudmi ponovno vzpostavi zaupanje, ki bo posledično prineslo večjo potrošnjo.
Izpostavil pa je nekatera tveganja, ki jih ne smemo zanemariti. To so dejavniki tveganja. Govorimo o prepočasnem cepljenju v evropski uniji in po svetu, ponovna uveljavitev zajezitvenih ukrepov v tem drugem valu in pa morebitne likvidnostne težave nekaterih podjetji (zlasti storitven sektor). Pozorni moramo biti tudi na veliko zadolženost držav, ki lahko zatrese celotno evropsko unijo.
Glede na porabo energije, elektronsko cestninjenje, izdajanje računov in ostale visoko frekvenčne indikatorje, lahko povemo, da smo že nekako v začetku okrevanja gospodarstva. Tudi brezposelnost v januarju ni preveč izstopala glede na pretekla obdobja.
Pričakuje, da se bo trend rasti začel takoj po sprostitvi ukrepov. Po njegovem mnenju je eden iz med ključnih problemov razvoja, pomanjkanje nepremičnin za mlade družine. V naslednjih letih bi bilo potrebno pospešiti ponudbo novogradenj in z ustreznim nepremičninskim zakonom poskrbeti, da pride do bolj ustrezne alokacije nepremičnin. To bi lahko rešili z davkom na rente.
Slovenija je glede na sprejete proti koronske ukrepe v neki zlati sredini, torej ni ne na repu in ne na čelu porabljenega denarja za blažitev te krize. Največ denarja je bilo namenjenega za ohranjanje delovnih mest, tekočega delovanja javnih storitev ( zlasti zdravstvenih), ohranjanje potrošnje in socialnega položaja in ohranjanje likvidnostni podjetji. Izpostavil je dejstvo, da morajo biti določeni ukrepi ostrejši, kot bi bili smiselni, če bi se ljudje teh ukrepov popolnoma držali. Ker pa realnost ni takšna in se ljudje vseh ukrepov do potankosti ne držijo, pa morajo biti ukrepi nominalno bolj ostro zastavljeni, da dosežemo nek cilj.
