Danes obeležujemo Evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, ki je namenjen spominu na žrtve vseh totalitarnih sistemov in ozaveščanju, da se zgodovina prehitro ponovi, če se iz nje ničesar ne naučimo. In to naj bo sporočilo tudi letošnjega obeleževanja.
Prav je, da se spominjamo zločinskega pakta Ribbentrop-Molotov. Pakta, ki je v moriji združil dve plati istega kovanca – nemške nacionalsocialiste (naciste) in sovjetske komuniste. Pakt Ribbentrop-Molotov je zgodovinsko gledano postal simbol ne le začetka 2. svetovne vojne, temveč tudi za sodelovanje dveh krvavih totalitarnih režimov, ki sta povzročila izjemno trpljenje ter sta odgovorna za smrti na milijone nedolžnih ljudi.
Pakt med državama je vseboval tudi tajno klavzulo o razdelitvi ozemelj na vzhodu Evrope. S podpisom pakta sta si Hitler in Stalin že vnaprej razdelila Poljsko in Baltik. Le teden po podpisu pa se je dogovor začel izvajati tudi v praksi. Nemčija je 1. septembra 1939 napadla Poljsko, 17. septembra pa ji je sledila še Sovjetska zveza. Državi sta si razdelili poljsko ozemlje, kasneje pa si je Sovjetska zveza v skladu s paktom prisvojila še ozemlja Litve, Latvije in Estonije. Sodelovanje je potekalo vse do junija 1941, ko je Nemčija napadla Sovjetsko zvezo. Sovjetska zveza je čez noč pristala na strani zaveznikov, a se njen način vojskovanja in delovanja ni spremenil.
Nemčija je leta 1945 kapitulirala in je bila glavna poraženka 2. svetovne vojne. Za spremembo od Sovjetske zveze, ki se je na koncu znašla na stranki zmagovalcev, kar ji je omogočilo, da je dejansko obdržala okupirana ozemlja, ki so bila osvojena v skladu s paktom med nacistično Nemčijo in Sovjetsko zvezo. Poleg tega je Sovjetska zveza svoj vpliv in komunizem razširila tudi na zahod, vse do Vzhodne Nemčije, in oblikovala Varšavski pakt, ki je služil kot zavezništvo komunističnih držav oz. vzhodnega bloka med hladno vojno.
Po drugi svetovni vojni se je torej komunističnemu delu totalitarističnega zavezništva pogledalo skozi prste, kar je prineslo še skoraj 50-letno trpljenje prebivalcev vzhodnega nedemokratičnega bloka. Prebivalcem so bile kršene pravice do svobode govora in tiska, združevanja, zasebne lastnine, verske svobode, poštenega sojenja, svobodnega gibanja, marsikdo pa je zaradi nasprotovanja režimu izgubil tudi svoje življenje ter družino. V komunističnemu režimu smo žal trpeli tudi Slovenke in Slovenci.
A danes, 34 let po padcu Berlinskega zidu in 32 let po osamosvojitvi, žal pri nas še vedno nimamo razčiščenih zadev. Komunizem še ni dober, ker je bil na koncu vojne na strani zmagovalcev – zaveznikov. Nasprotno, komunizem je del zločinskega trikotnika nacionalsocializem – komunizem – fašizem. Prav tako nikoli ni obstajal »socializem s človeškim obrazom«, kot jugoslovanski socializem opisujejo levi zgodovinarji. Komunistični režim, ki je izvensodno pobijal, ki je zaradi besed ali šal proti režimu zapiral ljudi ter uničeval družine, in ki je kršil osnovne človekove pravice, ni prav nič človeški. Je zločinski in vreden kolektivnega obsojanja.
V letu 2023 bi morali biti kot narod dovolj zreli, da obsodimo vse totalitarne sisteme. Vse, ne glede na stran kovanca. Ne glede na to, ali gre za fašizem, nacizem ali komunizem. Opravičevanje zločinov z zločini drugih je sprevrženo. A žal Slovenci še nismo na tej točki. Žal se od te točke celo odmikamo, kar kažejo dejanja aktualne Golobove koalicije. Postavljanje kipa komunističnega diktatorja Tita na protokolarno posestvo Brdo in ukinitev nacionalnega dne spomina na žrtve komunističnega nasilja nas vračata na začetek. Vračata nas na točko, ko (vladajoči) del Slovencev trdi, da obstajajo dobri in slabi avtoritarni režimi. Da obstajata kruti nacizem / fašizem in človeški komunizem. Kakšno sporočilo s tem daje oblast državljanom? Da ni nič narobe z omejevanjem svobode govora, s cenzuro, z izvensodnimi poboji, prisilnim delom, nepravičnim sojenjem ter ustrahovanjem, če ga izvajajo pravi. Če represijo izvajajo zmagovalci.
Demokrati seveda temu nasprotujemo. Naša moralna dolžnost je, da se temu upremo in da vsak po svojih najboljših močeh pomaga, da se relativizacija zločinov konča. Kajti relativizacija zločinskega dela zgodovine hitro pripelje do ponovitve zločinov. In rezultate relativizacije zgodovine danes gledamo v Ukrajini, ko Putin upravičuje svoj državni terorizem z označevanjem ukrajinskega naroda za neonacističen. Trdi, da so poboji ukrajinskih otrok, žensk in civilistov »denacifikacija« države. In če se temu jasno ne upremo in hkrati dopustimo, da se drugače misleče ljudi v Sloveniji prosto po Prešernu označuje za fašiste in naciste, na drugi strani pa normaliziramo paradiranje z rdečo zvezdo ter grožnje s smrtjo, potem nismo več daleč od ponovitve najbolj bolečega dela slovenske zgodovine, ko je brat ubijal brata. Na nas je, da to preprečimo, totalitarizme vržemo na smetišče zgodovine ter živimo v miru in spravi.
