V Sloveniji smo epidemijo prvič razglasili 12. marca 2020. Od takrat se borimo proti nevidnemu sovražniku (virusu Covid-19) in pričakovali bi, da bo to skupen boj celotnega naroda. A tukaj ni prišlo do enotnosti. Tudi v tem boju so se našli nekateri, ki jim je oblast pomembnejša od javnega zdravja in življenj državljanov
Vse se je začelo, ko je Šarec 27. januarja vrgel puško v koruzo. To je storil, brez da bi o svoji nameri predhodno obvestil koalicijske partnerje SD, SMC, DeSUS, SAB in nadkoalicijsko Levico. Izigral je partnerje, s katerimi bi danes sestavljal vlado. Vlado brez programa, brez reformnih idej in vlado, ki bi ohranjala status quo. Samooklicani kulovci bi torej radi počeli tisto, kar so počeli do 27. januarja lani – NIČ. Ob razhodu koalicijskih strank Šarčeve vlade, so te stranke imele le eno skupno stališče in to je bilo, da niso kompatibilni in zato niso sposobni izpeljati ničesar. Čudno, danes so prav oni najbolj glasni glede sprememb in nagovarjajo SMC ter DeSUS, naj se jim pridružijo, da bodo skupaj ˝popravili˝ državo.
Vlada Janeza Janše je prisegla 13. marca 2020. V normalnih demokratičnih državah imajo novo sestavljene vlade 100 dni časa, da se oblikujejo in konsolidirajo. Seveda, 100 dni miru v normalnih časih, kaj šele v kriznih časih, v katerih smo se znašli zaradi epidemije. Takšen političen »fair-play« so od slovenske levice pričakovali samo naivni. Ne samo, da opozicija vladi ni dala 100 dni miru, ravno obratno, organizirala je poteste in to še preden je vlada sploh prisegla. Prvi protest proti oblikovanju tretje Janševe vlade se je zgodil že 28. februarja 2020, torej 15 dni pred prisego vlade. Levičarji, borci proti sovraštvu, polni besed o strpnosti, so poslance DeSUS-a in SMC-ja označili za izdajalce, Aleksandro Pivec in Zdravka Počivalška so prikazovali kot netopirja, za piko na i pa Janezu Janši grozili s smrtjo. Kar je še toliko bolj sprevrženo, pa je to, da nihče od predstavnikov strank SD, LMŠ, Levica in SAB tega ni obsodil. Očitno se strinjajo, da so poslanci, ki jih danes prosijo in podkupujejo, da podprejo njihov KUL, izdajalci in celo fašisti. Prav tako jih ni zmotil napis ˝smrt Janšizmu˝ ali vzklik ˝ubi Janšu!˝ Še vedno ne zmorejo toliko samorefleksije, da bi obsodili staro komunistično metodo ˝najprej diskvalifikacija, nato pa likvidacija, če je treba tudi fizična.˝
14. Vlada Republike Slovenije je prisegla dan po razlasitvi epidemije, ki jo je, ker tega ni želel storiti Marjan Šarec, na lastno pest nezakonito razglasil takratni minister za zdravje Aleš Šabeder. Nova vlada je državo prevzela popolnoma nepripravljeno na epidemijo. Šarčeva vlada je še februarja veselo donirala 1,2 milijona mask Kitajski, čeprav jih je Slovenija krvavo potrebovala. Šarčeva vlada je za sabo pustila prazna skladišča nujne opreme in slovenski narod prepustila na milost in nemilost virusu Covid-19. Skladišča so bila brez mask, respiratorjev, zaščitne opreme in vsega, kar je država potrebovala za spopad z epidemijo. Pustili so zgolj kaos in sklep, v katerem piše, da mora Zavod za blagovne rezerve zagotoviti zaščitno opremo do 31. 12. 2020. Torej v desetih mesecih. Noro!
V razvitih demokracijah bi pričakovali, da bodo po tem fiasku Šarec in druščina zardeli, se mirno umaknili z oblasti, ter podpirali vlado pri spopadu z epidemijo. Vlada jim je sodelovanje tudi ponudila, a se opozicijske stranke, z izjemo SNS-a, na to sploh niso odzvale. V največji krizi se opozicijske stranke niso pripravljene pogovarjati, kaj šele sodelovati. Več kot očitno je, da je del političnega spektra padel na zrelostnem izpitu. To je iz meseca v mesec dokazovala opozicija s svojim nasprotovanjem vsemu, kar je predlagala vlada.
In šli so še dlje. V času hitrega širjenja virusa Covid-19, ko je bila vlada prisiljena sprejeti tudi odlok o začasni prepovedi zbiranja, so podpirali in organizirali shode, na katerih so protestniki brez distance in zaščitnih mask vpili, smetili Ljubljano in poniževali policiste. Kasneje so se neprijavljenih in nezakonitih protestov, na katerih se je širil virus, brezsramno udeleževali tudi najvišji predstavniki opozicijskih strank. To je edinstven primer, tukaj smo unikatni! Kaj takšnega se ni dogajalo nikjer po Evropi. Nikjer niste videli predstavnikov opozicijskih strank na protestih in hujskanju naroda proti ukrepom za zajezitev širjenja virusa.
Po poletnih počitnicah pa so postopek rušenja vlade prestavili še v višjo prestavo. Vzpostavili so koalicijo ustavnega loka t.i. KUL. Pobudnik te koalicije naj bi bil Jože P. Damijan, znan po tem, da je kot minister vrgel puško v koruzo že po treh mesecih. V tem je bil hitrejši celo od Šarca. Napadi na vlado in nasprotovanje ukrepom se je vse hitreje stopnjevalo. Med sabo so kar tekmovali, kdo bo bolj nasprotoval ukrepom. Izbira ˝zmagovalca˝ je težka, a po mojem mnenju je tu težko premagati Socialne demokrate, ki so po socialnih omrežjih širili grafiko, kako nasprotujejo maskam v šolah. SD-ju se je pri tem pridružil tudi učiteljski sindikat SVIZ pod vodstvom Štruklja in katastrofa je bila neizbežna. Zaradi porasta okužb v šolah, so se šole konec oktobra morale zapreti.
Jože P. Damijan je zbiral glasove in po mainstream medijih širil, da imajo že skoraj 46 glasov za konstruktivno nezaupnico. Ni minilo veliko, ko je trdil, da so jih že zbrali, vendar je že čez nekaj ur sledil pritisk na SMC in DeSUS, da potrebuje njihove glasove … Torej ves čas je blefiral. Hitro so ugotovili, da z Damijanom ne bo nič in začeli so z rušenjem kmetijske ministrice Aleksandre Pivec. Glavni cilj je bila vrnitev ˝upokojenega˝ politika Karla Erjavca, ki je januarja na kongresu DeSUS-a konkretno izgubil prav proti Aleksandri Pivec. Pivčevo so rušili z računi za nekaj sto evrov in jo na koncu tudi uspešno zrušili. Vrnil se je Karl Erjavec, novi kandidat KUL za mandatarja, ki je DeSUS formalno popeljal iz koalicije, a glasovanje o PKP7 je pokazalo, da je šlo samo za formalen izstop. Zanimivo, za volivce v Tržiču ni bil dovolj dober niti za poslanca, za delegate DeSUS-a na januarskem kongresu ni bil dovolj dober za predsednika stranke, za predsednika vlade pa je po mnenju lokostrelcev ustrezen. Za prihod na oblast bi v tem trenutku predlagali tudi samega hudiča.
Vzporedno s pripravo Erjavca za mandatarja so nad poslanci SMC in DeSUS izvajali javne pritiske, predvsem prek medijev, ki so poslancem zvijali roke. Prihajale pa so tudi že ponudbe za prestop na lokostrelsko stran. Poslance želijo na vsak način prepričati, da zrušijo vlado Janeza Janše in pridejo nazaj na oblast. Na levi težko zdržijo brez oblasti in vpliva v državnih bankomatih, kakor razumejo državna podjetja. Prav zaradi tega se tako krčevito borijo proti privatizaciji, saj bi šlo za izgubo njihovih privilegijev.
Boj za oblast so nadaljevali tudi v decembru. Ves mesec so napovedovali, da bodo vložili interpelacijo, a je niso. Pred vložitvijo interpelacije so aktivirali še predsednika Računskega sodišča Tomaža Vesela, ki se ga je nekaj časa omenjalo tudi kot možnega kandidata KUL za mandatarja. Aktivirali so človeka, ki poleg funkcije predsednika Računskega sodišča popoldne opravlja tudi ˝službico˝ na FIFI, s katero letno zasluži 246.000 dolarjev. ˝Popoldansko službo˝ opravlja brez dovoljenja Protikorupcijske komisije, prav tako pa njegova funkcija ni združljiva s funkcijo na FIFI. V štirih letih je torej nezakonito zaslužil milijon dolarjev. A kršenje zakonodaje je ˝modus operandi˝ slovenske levice, zato ne čudi, da jim to ni sporno. Vesel je nekaj ur pred sejo sveta SMC nenapovedano sklical novinarsko konferenco, ki naj bi po poročanju medijev bremenilo prav predsednika SMC Zdravka Počivalška. Rušenje vlade z osnutkom poročila so čez vikend nadaljevali na ˝neodvisni˝ RTV, kjer so Vesela povabili v praktično vsako oddajo, ki jo imajo na sporedu. Ne bi čudilo, če bi se pojavil tudi v Radovednem Tačku. Danes je Delo razkrilo ZAUPNI osnutek poročila, kar bi morala raziskati policija, saj gre več kot očitno za razkrivanje tajnih podatkov. A za kršenje zakonov se na levi ne zmenijo, saj za pot na oblast ne izbirajo sredstev. Toda prav ta osnutek poročila je pokazal, da je šlo le za blef in medijski napad lokostrelcev na vlado, saj poročilo ne obremenjuje prav nikogar. Puščice so bile torej prazne.
Po medijskem napadu in dolgem obdobju (neuspešnega) štetja do 46 je sledila zadnja poteza koalicije KUL – včeraj, 5. 1. 2020, so napovedali vložitev konstruktivne nezaupnice z 43 podpisi (do uspešne nezaupnice torej mankajo še najmanj trije glasovi, a verjetno jih manjka še več) in njihovim kandidatom Karlom Erjavcem. To je napovedal, kar sam Erjavec, ki nezaupnice formalno sploh ne more vložiti, saj je na volitvah zbral le 394 glasov, kar je bilo seveda premalo za poslanski sedež. Zanimivo dejstvo je, da KUL za mandatarja predlaga kandidata, ki je na zadnjih volitvah prejel kar 17-krat manj glasov od predsednika vlade Janeza Janše, ki po njihovo ne uživa zaupanja volivcev. Bi bilo smešno, če ne bi bilo kar tragično.
Do glasovanja o nezaupnici lahko pričakujemo pravo medijsko vojno proti vladi Janeza Janše in izsiljevanje poslancev SMC ter DeSUS. Pričakujemo lahko torej nekaj nenormalnega za demokratično državo, a nekaj normalnega za slovensko levico.
Nejc Brence
