Vlada napoveduje dvig davkov in nove davke. Reforme so napovedane, kaj več pa zaenkrat ni znano. Po ocenah OECD imamo Slovenci preveč obdavčene plače, na drugi strani pa imamo razmeroma nizko obdavčitev nepremičnin. Vlada zato napoveduje davčno razbremenitev plač, ki ji sledi uvedba davka na premoženje. Ljudi pa zanima predvsem to, ali jim bo po prestrukturiranju davkov v denarnicah ostalo več. Glede na barvo vlade in njene dosedanje poteze, je to vprašanje zgolj retorično.
Leve vlade so znane po tem, da veliko govorijo, obljubljajo in všečno govorijo, rezultatov pa ni. Že omenjanje novih davčnih bremen je jasen signal za potencialne vlagatelje, da svoje investicije raje usmerijo kam drugam in ne v Slovenijo. Tudi selitev podjetij v tujino je precej verjetna. Zaradi tega država posledično pobere manj davkov od dobička pravnih oseb, prispevkov in dohodnine, ki so jih plačevali zaposleni, nenazadnje pa tudi DDV-ja, ker ljudem pade kupna moč in lahko kupijo manj dobrin. Za povrh država dobi na grbo še financiranje nadomestil za brezposelnost. Skratka, upajmo, da do napovedanih sprememb ne pride.
Vlada ima očitno resne težave s komunikacijo, saj se ne zavedajo posledic svojih dejanj. S svojimi odločitvami javnosti dajejo napačne signale. Npr. z odstranitvijo ograje na južni meji so dali signal migrantom, da so tu dobrodošli in da ne ločujejo več med legalnimi in ilegalnimi migracijami. Z rahljanjem Zakona o tujcih in azilne zakonodaje, z ukinitvijo Urada za demografijo in premestitvijo zaposlenih na Urad za migracije so dali vedeti, da se tujcem pri nas ni treba integrirati in da bomo problematiko demografske zime reševali s tujci. V Slovenski demokratski stranki se zavedamo, da bi ukrepi, ki bi družinam ustvarili ugodne pogoje, začeli dajati sadove po dveh desetletjih, zato moramo zaenkrat težave s pomanjkanjem delovne sile reševati tudi z legalnimi migracijami. Bistvenega pomena pa je, da za reševanje demografskega vprašanja, tudi v luči ohranjanja slovenskega naroda, dajemo prednost ukrepom družinske politike pred migracijami.
Na levem političnem polu radi igrajo na čustva ljudi. Čustva imajo prednost pred dejstvi. Nekako jih razumem, ker drugače močno dvomim, da bi lahko zmagali na volitvah. Npr. lani smo se razveselili manjše razbremenitve plač, kar so zaposleni in gospodarstvo pozdravili. Na levem polu so začeli igrati na karto čustev, češ, tisti z višjimi plačami bodo dobili 20 evrov mesečno, tisti na minimalcu pa samo 13 evrov. Želijo si razredne vojne, zato hočejo pri ljudeh vzbuditi zavist, čeprav je vsakemu jasno, da je procentualno gledano nekdo z minimalcem dobil več kot nekdo z višjo plačo. Z dvigovanjem oz. zniževanjem splošne davčne olajšave drugače sploh ni možno. Nova vlada je zakon ukinila, vzeli pa niso le tistim z višjimi plačami, saj je tudi minimalna plača nižja, kot bi bila, če bi obveljal zakon prejšnje vlade. Iz povedanega je jasno, da če so davki nižji, imamo od tega vsi nekaj, če so višji, pa izgubljamo vsi.
Omenil sem že, da bi vlada izpad v proračunu zaradi razbremenitve plač zapolnila z novimi davki. Zakaj? Mar ni več kot 15-miljardni proračun dovolj? Pred nedavnim sem zasledil podatek, da je vlada sebi naklonjenim nevladnim organizacijam dala kar 140 milijonov. Te že zdaj ne živijo slabo. Primer: na študentskem servisu je bil oglas ene izmed nevladnih organizacij, ki je ponujala kar 8 evrov na uro za deljenje letakov. Neto. Ni jim težko, če lahko toliko denarja »zmečejo« za take stvari. Pri »navadnih« študentskih delih je tako visoka urna postavka prava redkost, možna je samo za garaška dela ali pa za dela, za katera moraš imeti veliko znanja.
Vsaka vlada si ob začetku določi cilje, za njihovo izvedbo pa je potrebno zagotoviti sredstva. Kako bo ta sredstva dobila, je odvisno od njene davčne politike. Cilj je, da pobere dovolj davkov za izvedbo načrtovanih projektov. Na levem polu iz ljudi radi izvabljajo čustva. To storijo tako, da znova in znova stavijo na antijanšizem. Nočejo, da bi se ljudje odločali na podlagi programov, ker je večina ljudi po razmišljanju precej bližje SDS-u kot vladajočim socialističnim strankam.
Velika večina ljudi ne loči med programi strank, zato ljudem vedno zastavim nekaj preprostih vprašanj in s tem preverim, kakšna je njihova politična orientacija. Vprašam jih, kakšen odnos imajo do migracij. Večina jih odgovori, da bolj negativen. Vprašam jih, če obstajata dva spola ali jih je morda več. Večina jih odgovori, da sta samo dva. Za konec pa jih vprašam, ali je bolje, da imamo več ministrstev in višje davke, ali da imamo nižje davke in manj ministrstev. Tudi pri tem se jih večina odloči za drugo možnost. Vse to pa je v programu stranke SDS.
Vlada za višanje davkov nima nobene podlage. Ljudje ne marajo plačevati davkov, ker menijo, da jih država ne bo namenila za prave stvari. Veliko denarja se izgubi zaradi korupcije, državna uprava se vztrajno širi, zdravstvo, šolstvo, infrastruktura, vojska itn. pa niso na dovolj visokem nivoju.
Država z višjimi davki na dolgi rok zagotovo ne bo pobrala več. Previsoki davki delujejo destimulativno, spodbujajo sivo ekonomijo in odganjajo kapital. Poleg tega nam država da z visokimi davčnimi stopnjami vedeti, da misli, da bo z našim denarjem sama bolje razpolagala kot bi mi sami.
Pa kdo zares verjame temu? Dvomim. Kako naj ljudje zaupajo državi, ki ne zaupa njim? Pri vprašanju višanja davkov ne gre za to, da bi pobrali več davkov. Razen, če ne razumejo ekonomije… Gre za to, koliko imajo ljudje vpliva na proračun. Za leve vlade je značilno centralizirano odločanje. Desne vlade pa so vedno ljudem znižale davke in tudi več denarja dale občinam.
Zelo pomemben dejavnik plačevanja davkov je vključenost ljudi, ko se deli javna sredstva. Prejšnja vlada je naredila korak v pravo smer, ko je povečala odstotek dohodnine, ki jo lahko ljudje poljubno namenijo kateremu koli društvu. Na lokalni ravni pa so ponekod šli še korak dlje z uvedbo participativnih proračunov.
Naj na preprostem primeru razložim, kaj se zgodi, če je država preveč pogoltna in uvede previsoke davčne stopnje. Predstavljajte si, da kupujete majico. Izbirate med tremi ponudniki, ki so majico dobili po enaki nabavni ceni – 10 evrov. Prva trgovina jo prodaja za 15 evrov, druga za 13 evrov in tretja pa za 12 evrov. Pri komu jo bi kupili? V prvi trgovini zagotovo ne. Sedaj pa besedo trgovina zamenjajte z besedo država, vi pa se postavite v vlogo potencialnega investitorja oziroma podjetnika.
Da se znižanje davkov obnese, lahko najbolje vidimo na primeru Irske. Če ne verjamete, lahko sami preverite. Žal pa Slovenija pod to vlado podobnih potez ne bo dočakala.
Visoka cena elektrike in pogonskih goriv, ki za podjetje pomenijo strošek, se odraža v končni ceni izdelka oziroma storitve. Dajatve so pri obeh okoli 50% cene. Vladi pa to odgovarja, ker višje kot so nabavne cene za podjetja, višje so njihove prodajne cene, na ta račun pa je višja tudi osnova za DDV. Država je na boljšem, ljudje in podjetja pa na slabšem.
Prvi si lahko zaradi tega privoščijo manj dobrin, drugi pa imajo nekonkurenčne cene.
Enako je pri obdavčitvi plač. Levičarji trdijo, da morajo »bogati« plačati več. Se strinjam. Ampak tako bi bilo tudi, če bi imeli enotno davčno stopnjo, saj bi nominalno še vedno prispevali več kot tisti z nižjimi plačami. Ne potrebujemo progresivne davčne lestvice. Ta služi samo temu, da država pobere več. Delavci za podjetje predstavljajo visok strošek, delavci pa od tega nimajo dovolj. Pa ne zato, ker jih delodajalec ne želi plačati, ampak zato, ker si država od dela ljudi vzame preveč.Naj nesmiselnost progresivne davčne lestvice pojasnim s preprostim primerom. Predstavljajte si, da imate s sodelavcem enako plačo, oba zaslužita 1203 evre bruto za 176 ur dela. Bruto urna postavka je torej približno 6,84 evra, neto postavka pa približno 4,85 evra. Ker si želite zaslužiti še kakšen evro več, opravite maksimalno zakonsko število nadur in s tem padete v višji dohodninski razred. Če predpostavimo, da bruto urna postavka ostane enaka tudi za nadure, pridemo do spoznanja, da je neto urna postavka nižja kot pri rednih urah, znaša namreč samo 4,81 evra. Pri povprečni plači se neto postavka zniža za 11 centov, pri dvakratniku povprečne plače pa za kar 21 centov. Težko bi se pustil prepričati, da taka davčna politika spodbuja produktivnost.
Za konec se bom dotaknil še vladnih obljub o strokovnem kadrovanju, ki so jih povsem povozili. Prvi, najpomembnejši spodrsljaj je posredno priznanje, da si ne želijo drugega bloka jedrske elektrarne, ker sami zagovarjajo obnovljive vire. Tu so si s stroko na nasprotnih bregovih. Drugi primer je strateški svet za prehrano, ki je sestavljen pretežno iz veganov, tretji primer pa je kadrovanje v policiji, kjer vodstvena mesta prevzemajo ljudje brez ustreznih vodstvenih izkušenj.
Vlada, naredite državljankam in državljanom uslugo in odstopite. Če ne prej, moramo vladajočo garnituro zamenjati na volitvah, če želimo sebi in Sloveniji dobro. Socialisti imajo polna usta solidarnosti, zato jim predlagam, da odprejo podjetje in trenutno nezaposlenim zagotovijo službe, naj jih dobro plačajo, pokrijejo še vse ostale stroške in pokrijejo vse davčne obveznosti. Delavcem dajte božičnico, deleže v podjetju, kar pa ostane z izjemo vaših plač, seveda minimalnih, pa donirajte v dobrodelne namene. Ta vlada si podjetništvo predstavlja nekako tako. Če bi bilo tako preprosto, bi vsi bili podjetniki.
Borut Rupnik, IO SDM