Boli me srce, ko berem o industrijski moči Tržiča v tistih »zlatih« časih, a sam pri sebi verjamem, da bi bilo še kako pomembno, da bi začeli znova in Tržič zopet uvrstili na zemljevid najmočnejših industrijskih mest v regiji.
Tržič je bil poznan kot močno regionalno industrijsko središče z večstoletno obrtno tradicijo. V mestu in okolici so delovali veliki obrati kot so PEKO, BPT, TOKOS, LEPENKA, ZLIT, itd… Napačno vodenje in ne vlaganje v razvoj pa so podjetja pripeljala na rob oziroma do stečaja.
Zagotovo bi bilo najbolj smiselno postaviti visokotehnološko mega žago, Slovenija namreč ogromno okroglega lesa izvozi, nato pa predelanega uvaža nazaj (pa naj bo to v obliki pol predelanih ali končnih izdelkov – npr. stavbnega in drugega pohištva).
Za predelavo lesa je potrebno malo energije – lesna industrija je energetsko samozadostna. Predelava lesa ne onesnažuje okolja (zemlje, voda in zraka). Ustvarjajo se nova, zdrava delovna mesta. Naravni materiali, kot je les, so do človeka in njegovega zdravja prijazni.
Zakaj ravno Tržič in zakaj žaga?
Samo Gorenjska pokriva 213.636 ha površine Slovenije, od tega je kar 145.609 ha oz. 68,15% gozdov. Zaradi razmeroma slabih rastnih pogojev je prevladujoča vegetacija v občini Tržič gozd. Površina občine Tržič je 15.536 ha od tega je delež gozda nad slovenskim povprečjem 75,8% 11.774 ha. Tako, da je lesa za obdelavo in predelavo na tem območju dovolj. Obenem pa je tudi lokacija občine Tržič v samem srcu Gorenjske, zato tudi logistika ne bi predstavljala težav.
Žago bi locirali na jugozahodni rob občine ob bližino avtoceste, ter posledično nekaj kilometrov stran od železniške postaje Podnart (7,1km). Postavili bi obrat za žaganje lesa, v njem bi bili prostor za hlodovino s 3D-merjenjem, jarmenik, tračne žage, krožne žage za naknadno žaganje in sušilne komore. Če les predelaš doma, lahko dobiš tudi desetkratni multiplikacijski učinek, ker se ljudje zaposlijo, vrednost se dodaja.
Imamo ogromno število brezposelnih moških v najboljših letih, ki bi jih lahko izučili za delo v gozdu, za delo z žagami, sekirami, obdelavo lesa in izdelavo lesnih izdelkov. S tem bi imeli mnogo večje število zaposlenih, ljudje bi dobili plače, denar bi zapravili in bi se s tem posledično polnila državna blagajna.
V Tržiču smo v prejšnjem stoletju izdelovali pohištvo za švedsko IKEO. Zakaj ne bi sedaj z nekim pravim načrtom zopet postali vodilni v širši okolici?
Skrajni čas je, da v Tržiču les prepoznamo kot strateško surovino.
Jaka Jankovec
