Kdo bo za levico ustvarjal resnico, če se medijski prostor normalizira?

Dec 7, 2021 | Blog

Na levi strani političnega spektra vedno v času vlade pod vodstvom Janeza Janša na plano privlečejo problem svobode medijev v Sloveniji. Isto je tudi s temami, kot so vladavina prava, kadrovanje v državnih družbah, policija, šolstvo, itd. Zakaj to počnejo, ni nikakršna skrivnost. Vsa ta področja obvladujejo že od leta 1945 in jih razumejo kot svojo lastnino, ki mora ostati nedotakljiva. Spremenili so imena strank, se navidezno razdelili, a miselnost ostaja ista, kot so jo imeli njihovi politični predhodniki.

Samooklicani KUL deluje po principu, ki ga je javnosti predstavil že Stane Dolanc: »Mora biti jasno, da smo v tej deželi na oblasti mi, komunisti. Če ne bi bili mi, bi bil kdo drug, toda temu ni tako in tudi nikoli ne bo.« Tudi če so članice KUL-a v opoziciji, to še ne pomeni, da nimajo nobenega vpliva. Ravno obratno. V času dolgoletnega vodenja države so kadrovali svoje kadre v vse pore države in preko njih še vedno držijo močan vpliv ter preprečujejo, da bi vlada uvajala večje pozitivne spremembe in reforme. Eno izmed področij, kjer imajo levičarji najmočnejši vpliv pa so mediji.

Prav zaradi izgube vpliva se v opoziciji bojijo sprememb. Bojijo se, da bodo izgubili monopol nad »resnico«, ki jo za njih ustvarjajo »mediji«. Ta strah je javno izpostavil tudi njihov poslanec Matej T. Vatovec (Levica), ko se je spraševal, kdo bo ustvarjal resnico, če pade STA. Ponesreči je priznal, da je vloga STA, da za njih nadzira produkcijo alternativne resnice, ki se kasneje pojavi v vseh njihovih trobilih. Zaradi vloge, ki jo ima STA v sistemu globoke države, se je leva politika iz dneva v dan borila, da ne pride do kakršnekoli spremembe in da se ne odkrije vseh mahinacij, ki so jih počeli preko nacionalne tiskovne agencije. Šli so celo tako daleč, da se je takratni direktor Veselinovič spustil v vojno z vlado, pripravljen žrtvovati celotno organizacijo in zaposlene, le zato, da ne pade leva trdnjava in se izve resnica.

Vir: Twitter

Osrednji mediji so svojo orientacijo res zamenjali ob nastopu aktualne vlade. Iz provladnih medijev so se spremenili v opozicijske oz. protivladne. Žal pa to ni imelo vpliva le na politično situacijo v državi, ampak je terjalo tudi žrtve. Mainstream mediji so skozi celotno epidemijo promovirali nasilne proteste ter nespoštovanje ukrepov in vse to le zaradi nasprotovanja vladi.

Zaradi cilja zrušitve vlade, so pripravljeni podpirati tudi raznorazne nesmisle, ki nimajo nobenega stika z realnostjo. Zadnji nesmisel, ki so ga brez kakršnegakoli razmisleka plasirali svojim gledalcem, je bil ta, da je v tem trenutki največji problem v naši deželi prepoved strežbe hrane in pijače na stojnicah. Istočasno, ko našemu zdravstvenemu sistemu na pomoč prihajajo italijanski vojaki, se jim zdi najpomembnejša zabava v glavnem mestu. To je najboljši prikaz tega, kam so, le zaradi golega političnega boja, skrenili osrednji mediji.

Zelo nazoren je tudi spodnji graf, ki prikazuje minutažo v prid cepljenju in boju proti virusu na eni strani ter minutažo v prid protestom in nasprotovanju ukrepom na drugi. Mediji so tu pogrnili na celi črti in so soodgovorni za žrtve epidemije.

Vir: SDS

Z aviona pa so vidna tudi dvojna merila teh levih strankarskih trobil, ki se predstavljajo kot neodvisni mediji. Zelo nazoren primer je dogajanje okrog diplom državnih funkcionarjev. Nedolgo nazaj so mediji poskušali politično likvidirati poslanca DeSUS-a Branka Simonoviča z lažjo, da poslanec ni diplomiral v Zagrebu, kot je zapisano na uradni strani Državnega zbora RS. Za nalogo uničenja politične kariere so na RTV aktivirali levo aktivistko Eugenijo Carl, za katero je že precej časa znano, da nima z novinarstvom nobene zveze in da je njen edini cilj škodovanje desnici z izmišljenimi aferami. To je dokazala tudi v tem primeru. Kljub temu da se je hitro izkazalo, da je ponovno širila laž, je vztrajala pri svojem in se na koncu ni bila pripravljena opravičiti.

Na drugi strani imamo danes utemeljen sum, da vrhovni sodnik Branko Masleša ni diplomiral na Univerzi v Sarajevu, kot je navedeno na spletni strani Vrhovnega sodišča RS. Na daleč smrdi že to, da sploh ni naveden v knjigi, ki beleži diplomirane študente na njihovi fakulteti. Masleša še vedno, več kot teden po začetku afere, odgovarja s tišino, s sarajevske univerze so poslali precej pomanjkljiv mail, ki si ne zasluži resne obravnave, mainstream mediji pa kljub utripanju vseh alarmov in verjetnosti največje kompromitacije slovenskega sodstva v zgodovini republike molčijo in vse skupaj zakrivajo. Vse to le zato, ker o nedotakljivih, kar Branko Masleša glede na svojo zgodovino prav zagotovo je, ne smejo poročati negativno.  Tudi če se bo diploma na koncu našla, bo to praktičen prikaz, kakšno dvojno igro igrajo osrednji »mediji«.

O takšnih zgodbah žal člani evropske misije odbora LIBE v Sloveniji niso poročali. Enostavno, ker to ni bil namen lektorjev. Slovenska levica, ki se je na koncu zakamuflirala v lektorsko službo evropskega parlamenta, konstantno izvaža izkrivljeno sliko o dogajanju v Sloveniji v Evropsko unijo. S tem izvažanjem notranjepolitičnih tem v tujino jasno kažejo, da jih briga za mednarodni ugled države in morebitno škodo, ki bi jo lahko s svojimi lažmi povzročili, saj je njihov edini cilj ponoven prevzem izvršne veje oblasti, pa čeprav za ceno vsega, kar bi moralo biti normalni politiki sveto. A o slovenski levici težko govorimo kot o nečem normalnem, sploh pa po njihovih zadnjih izpadih v parlamentu, ko so si nasilno jemali besedo, tolkli po klopeh in se drli ter zastraševali predsednico odbora.

Ves ta hrup, ki ga povzročajo v povezavi s slovenskimi mediji, je torej le krinka za njihov boj proti spremembam, ki so nujno potrebne. Nujno potrebna je pluralizacija medijskega prostora, ki bo zagotovila tudi pošteno politično tekmo v Sloveniji. Mediji ne bi smeli biti le strankarska trobila, kar »mediji« pri nas trenutno tudi so. Sploh tisti v lasti smetarskega tajkuna Martina Odlazka, ki dejansko bolj sodijo na smetišče, kot pa v roke bralca.

Vse to so dejstva, ki bi jih morala poznati tudi evropska misija odbora LIBE, ki je v Sloveniji med drugim preiskovala svobodo medijev. Jasno je treba povedati, da situacija pri nas ni normalna in da ni normalno, da demokratična država sredi EU praktično nima pluralnega medijskega prostora. V najboljšem primeru je v Sloveniji razmerje med levo in desno usmerjenimi mediji 90 proti 10, kar kaže na to, kako so v letih svojega vladanja levičarji zatirali vsako možnost, da se po osamosvojitvi razvije normalen medijski prostor, v katerem bi bralci, poslušalci in gledalci slišali dejstva in različna mnenja ter si na podlagi teh ustvarili mnenje in izoblikovali politično usmerjenost. V normalnih demokracijah lahko volivci to storijo na tak način, pri nas pa so novinarji še vedno v vlogi družbenopolitičnih delavcev, ki svoj poklic razumejo kot ustvarjanje resnice za levo politično opcijo.

Tega monopola nad »resnico« leva politika noče izpustiti iz rok in zato danes spremljamo tako krčevit boj, da ostanemo na statusu quo. Pri tem boju ne poznajo meja in ne bodo popustili, saj se zavedajo, da brez ustvarjanja paralelne resnice nimajo ničesar, s čimer bi lahko premagali SDS.

Državnozborske volitve 24. aprila bodo priložnost, da to sago končamo z glasom za Slovensko demokratsko stranko, ki pomeni pot v normalizacijo slovenske demokracije in prekinitev levega upravljanja z državo, ki našo deželo pelje le navzdol ter dopušča, da nas države, ki so nas v začetku 90. let gledale z daljnogledom v hrbet, danes prehitevajo.

Nejc Brence

X