V naši državi so vedno, sploh pa v času epidemije, zelo aktualne debate o človekovih pravicah in svoboščinah. Na tem področju ima leva politična opcija skupaj s svojimi nevladnimi organizacijami vedno polna usta boja za človekove pravice, a kot vedno vse ostane pri besedah. Po njihovo se človekove pravice kratijo, ko vlada z ukrepi in odloki v času pandemije rešuje življenja, pri okrutnem iranskem režimu pa mižijo na obe očesi. Vse skupaj seveda izhaja iz njihovih finančnih povezav z Iranom.
V Sloveniji imamo veliko problemov: pravosodje zaradi neizvedene lustracije ne deluje, socialna politika je usmerjena v napačno smer in spodbuja nedelo, prehitevajo nas celo države, ki so nas v času padca komunizma gledale konkretno v hrbet itd., prav tako pa imamo probleme tudi z razumevanjem človekovih pravic. Nekateri še vedno mislijo, da so človekove pravice to, da je na oblasti vedno ena in ista opcija v različnih pakiranjih, ne glede na rezultat volitev. Isti mislijo tudi, da so človekove pravice to, da se vodjo opozicije tik pred odločilnimi volitvami brez dokazov zapre. Zato ne čudi, da takšni ljudje podpirajo režime v Rusiji, Iranu, Severni Koreji, Kubi, na Kitajskem …
Prav zaradi nerazumevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin so v tem tednu napadli predsednika vlade Janeza Janšo, ker je pozval k neodvisni preiskavi pokola 30.000 političnih zapornikov v Iranu leta 1988 in ga tudi obsodil. S tem imajo lahko problem le ljudje s protidemokratsko držo in tisti, ki sodelujejo z iranskim režimom. Napadi so prihajali predvsem s strani ponosnih naslednikov komunistične partije, ki imajo vsem znane finančne in politične povezave z Iranom. Državo, ki je zaradi hudih kršitev človekovih pravic pod omejevalnimi ukrepi Evropske unije.
V času SD-jeve vlade, ki jo je vodil Borut Pahor, se je preko njihovega bankomata NLB in raznih izmišljenih identitet, kot sta Jaka Racman in Miki Miška za iranski režim opralo milijardo dolarjev. Ta denar je prek raznih kanalov na koncu pristal v poslih, povezanih z iransko teroristično dejavnostjo. Slovenska levica je torej oprala milijardo dolarjev za režim, ki je pod sankcijami zaradi financiranja terorizma in kršenja pravic žensk, otrok, homoseksualcev, političnih pravic in svoboščin … Zato ne čudi, da so se pri obsodbi izvensodno ubitih političnih nasprotnikov vrhovnega vodje Irana postavili na stran Irana, ki je glavni podpornik islamskega terorizma in tiranije na svetu.
Na stran Irana in slovenske opozicije so se postavili tudi osrednji mediji, ki namesto novic nekritično objavljajo stališča opozicijskih strank. Podobna situacija je bila tudi lani, ko je bil v protiteroristični akciji ubit Kasem Sulejmani, dolgoletni vojaški poveljnik Iranske revolucionarne garde. Takrat so osrednji slovenski mediji branili iranske teroriste in napadali Trumpa, češ da se umešava na Bližnjem vzhodu in pripravlja teren za ameriško intervencijo. Nekateri so NATO celo označevali za teroristično organizacijo. Tudi v tokratni zgodbi se niso postavili na stran žrtev pokola, ki ga je izvedel iranski režim. Raje so po stari navadi napadli premierja.
Toliko torej o levici, ki naj bi branila človekove pravice in svoboščine. Slovenska levica podpira iranski režim, in ne le podpira, prek pranja denarja v aferi Iran NLB gate ga tudi financira. Tisti, ki so najbolj glasni glede človekovih pravic, financirajo njihovo zatiranje. In v isti sapi, ko napadajo Madžarsko zaradi njihovega varovanja najmlajših pred vedno bolj agresivno LGBT+ propagando, mižijo ob obešanju homoseksualcev v Iranu. Modus operandi slovenske levice – nekaj govorimo, drugo delamo. K sreči so lani vrgli puško v koruzo in dali priložnost ekipi, ki spoštuje človekove pravice in se prizadeva za to, da se zločine razišče in obsodi.
Nejc Brence
