Klasična šola Tallahassee na Floridi se je znašla v središču pozornosti, potem ko so pri pouku umetnostne zgodovine šestošolcem pokazali Michelangelov kip Davida, ter tudi sliki “Stvarjenje Adama” in “Rojstvo Venere”, ne da bi o tem predhodno obvestili starše. Dva starša sta se pritožila, eden je umetniška dela celo označil kot pornografijo. Šola pa se je nato staršem sicer opravičila, vendar pa je polemika na koncu pripeljala do odstopa ravnateljice.
To ni edina zgodba, ko nekateri posamezniki zahtevajo umik določenega umetniškega ali knjižnega dela, pesmi ali serije iz šolskega programa oziroma predvajanja. Dogajajo se celo bojkoti ali pa protesti proti določeni predstavi, umetniškemu delu ali celo osebi, ker prikazuje oziroma reče ali stori nekaj, s čimer se določena skupina ljudi ne strinja. To se je zgodilo tudi pri J.K.Rowling, ki so jo pred parimi leti označili za transfobično večinoma zaradi njene izjave na Twitterju, v kateri je izrazila neodobravanje izraza “ljudje, ki menstruirajo” in predlagala, da bi se namesto tega uporabljal izraz “ženske”. Nekateri so kritizirali njeno stališče, ker menijo, da izključuje transspolne ljudi, ki morda ne menstruirajo, vendar se lahko identificirajo kot ženske in zaradi tega prenehali podpirati franšizo Harrya Potterja.
Pozdravljeni v svetu cancel culture oziroma kulture preklicevanja. Cancel culture je fenomen, pri katerem posameznik ali skupina javno obsodijo posameznike, organizacije ali javne osebnosti za vedenje ali govor, ki ga štejejo za žaljivo ali problematično. Kdo določa, kaj je žaljivo in problematično pa ni popolnoma jasno – zdi pa se, da katerakoli politično levo usmerjena skupina ljudi, ki je dovolj glasna. Ampak poleg tega, da sem tudi jaz mnenja, da z izrazom ženska oziroma moški ni nič narobe, cancel culture za seboj potegne veliko večje probleme, kot le nestrinjanje glede korektnosti uporabe besed.
Cancel culture vodi v cenzuro svobode govora in kar je še huje, vodi v cenzuro svobode govora s strani samooklicanih posameznikov, ki potem določajo, kaj se sme reči in česa ne. Vodi v strah pred tem, da boš rekel nekaj, kar ne bi smel, strah, ki ga je opisal že G. Orwell v knjigi 1984. Cancel culture vodi v razvoj ljudi, ki ne znajo in ne zmorejo normalno funkcionirati, saj se nikoli niso naučili soočati z nekom, ki se z njimi ne strinja oziroma ima drugačen pogled od njih. Cancel culture vodi v propad kritičnega mišljenja in sposobnostjo spoštljive debate z nekom, s komer se ne strinjaš. Samo preko razprave, preko trenja mnenj se lahko naša družba razvija, cancel culture pa točno to zavira in prepoveduje. Cancel culture namesto soočanja uči beg stran od nečesa, kar nam ni všeč. Vodi v enoumje.
Dejstvo je, da ima človeška zgodovina veliko umazanih poglavij. V zgodovini človeštva najdemo suženjstva, kršenje človekovih pravic, vojne poboje, itd. Vendar najhuje je, če te dele človeške zgodovine zanikamo, se o njih ne učimo, kar nam je ob tem neprijetno. Določene dogodke in miselnosti v človeški zgodovini je brez dvoma treba obsoditi in jih nikoli ne ponoviti, ampak ne sme pa se na njih pozabiti ali pa zbrisati iz naše zgodovine. Absurdno je, da bi iz šolskih programov odstranili določena knjižna in umetniška dela, ker se ob njih počitimo neprijetno ali pa jih je določena skupina ljudi – manjšina – ocenila kot neprimerne. Edini način, da preprečimo cancel culture je, da je glasna tudi druga stran, ki tudi predstavlja večino. Cancel culture temelji na širjenju strahu, da boš označen za – vstavi primerno žaljivko – ampak, če dovolj ljudi spregovori, da se s tem ne strinja, tudi cancel culture ne more preživeti.
Zala Tomašič, mednarodna sekretarka SDM
