Temeljno načelo demokratične države je prav načelo delitve oblasti, hkrati pa je pomembna tudi njihova učinkovitost. Kakašna je potem odgovornost posamezne veje oblasti za delovanje pravne države? Nepristranskost, neodvisnost ter strokovna integriteta, prav to so nujni deležniki za nemoteno in učinkovito delovanje z Ustavo in zakonom določenih nalog, ki so po mojem mnenju edina, ki lahko pripomorejo k ugledu slovenskega pravosodnega sistema. Vsako nepravilnost ter vsa neustrezna ravnanja je potrebno podobro preučiti in priti do rešitve, ki le-te čimbolj pravično uredi. To ni le odgovornost države, temveč tudi odgvornost posamezne veje oblasti, da skrbi za svojo integriteto in ugled v očeh družbe.
Za primer lahko vzamemo Vrhovno sodišče, ki poskuša na piarovski način povrniti ugled in integriteto te institucije, pravzaprav bi skoraj v večini primerov pritrdil posegu k dobremu »Piar-ovcu« pa vendrale bom tu kritičen in na to gledal negativno. Je to res institucija, ki pridobi na ugledu s statističnim manipuliranjem ob pomoči finančnih steroidov, ki družbi lansirajo bleščece delovanje sodišča ? Gre za iluzijo s katero le začasno pogasiš željo, da ti javnost ne stoji za petami in za trenutek preneha dvomiti o legitimnem delovanju institucije, pri čemer pa se je potrebno zavedati, da se bo ta propagadni napredek lahko že v naslednjem trenutku izničil. Zanimivo je, da prav institucija, ki naj bi vzgajala in nadaljno izobraževala mlade upe slovenskega sodstva, bolj ceni in preko tega tudi veliko bolj (finančno) vlaga v ljudi, ki instituciji ustvarjajo ugled iz ukrivljenih dejstev, namesto da bi ugled gradila kot bi bilo za takšno institucijo spodobilo, sepravi na strokovnosti in neprerekanosti kadrov, s čimer v posledici piarovcev za ustvarjanje pozitivnega podobe, sploh ne bi potrebovali.
Da zgoraj omenjeno bolj plastično predstavim, Okrajno sodišče razpiše delovno mesto za Predstavnika za odnose z javnostjo, kjer je izbrani kanidat imenovan za Svetnika v pravosodju II in začne v 41. plačilnem razredu, z napredovanjem pa napreduje do 49. plačlnega razreda. Na drugi polobli pa Višji pravosodni svetovalec, za katerega mora imeti kandidat uspešno opravljen Pravniški državni izpit ter opravlja najzahtevnejša pravno-strokovna dela, svojo karierno pot začne v 34. plačilnem razredu in svoj ‘vrhunec’ dozeže v 43. plačilnem razredu. Ponovno se zato sprašujem – Koga ta institucija ceni in na čemu gradi?
Ni moč spregledati ‘vrhunskih’ denarnih vložkov v projekte za prenovo celostne grafične podobe Vrhovnega sodišča in vzpostavitev spletnih strani, kajti prav te podjetniške in piarovske poteze so pritegnile pozornost širše javnosti – če v pozitivnem ali negativnem smislu, pa naj presodi vsak sam. Za lažjo presojo naj dodam še podatek o tem, da sta bila na obeh razpisih izbrana dražja ponudnika. Očitno sta bila zneska 83.000,00 EUR in 350.000,00 EUR nujna za povrnitev zaupanja v neodvisnost in nepristanskost Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.
Očitno je v Sloveniji praksa drugačna saj se sodnike preko notranjih pritiskov karierno ‘likvidira’, ker skrbijo za zakonit postopek, uporabo razuma, zdrave pameti, logične presoje ter razpoložljivih dokazov. Vse to je očitno slaba praksa, dobra praksa pa pri nas pomeni obdolženca obsoditi ne, da bi za to imel en sam materialni dokaz, ali pa da bi se zoper njega sploh lahko zagovarjal – kajti kako naj se človek zagovarja proti obtožnici na podlagi nedoločenega časa, kraja, vsote,…
Za doseg urejene demokratične države je potrebno vložiti ogromno energije, tudi v žal pohabljen pravosodni sistem in kar je najbolj žalostno, je prav to, da se tega vsi zavedamo. Očitki ne prihajajo le s strani širše javnosti in medijev, temveč tudi s strani ugledne stroke, kar pa je še posebaj zakrbljujoče. Kot mlad pravnik se sprašujem kako delati in ustvarjati na področju, na svoji karierni poti, ko veš da je nekaj globoko narobe.
Grobe kršitve v pravnih postopkih zagotovo ne bodo dvignile zaupanja družbe v pravosodni sistem, zgolj ustvarjanje pozitivnega piar-ja pa tudi ne. Na moji karierni poti si želim, manj negativnega pridiha ob misli na pravosodni sistem, ne zgolj naslovnic o profesorjih pravnih lukenj ter o projektih Učinkovitega pravosodja, kjer je prioriteta posodobljena celostna grafična podoba slovenskega pravosodja, a bojim se, da stari temelji sodne hiše ne bodo zdržali nove strukture, kajti nekdo je šparal pri ‘materialu’, na katerem vse stoji, veliko pa je vlagal v izgled na površju.
Matic Mlakar